Kava z mlekom…

Včeraj, ko sem se okrog osmih zvečer zavedel, da že cel dan laufam samo na kave in eno kokakolo, sem sklenil, da ne grem v kitajsko restavracijo, prav tako sem bil odločen da ne bom pizze, da ne bom jedel notri, ko so pa še zadnji večeri. Moja draga je bila odločena, da ne bo hodila daleč.

Hotel sem nekaj pohanega, morda piščanca, ali pa kalamare ki so tako lepo dišali iz Zlate ladjice. No pa niso, ko se vonj grila zmeša z vonjem pečene koruze nastane mešanica, ki me je vrgla na finto!

Ampak hudiča! Nič mi ni žal.

Naročila sva palačinke za  njo, zame pa medaljone v gobovi omaki s prilogo krompirja in zelenjave na žaru. No; na prvi pogled je žar enostavna reč, če imaš v svojem lokalu zadnjo sobo, rukni noter vročo ploščo in imaš restavracijo (no pa še nekaj birokracije je vmes). Ampak to kar sem jedel včeraj je bila posledica znanja in ljubezni.  Ampak lepo po vrsti, najprej se pejmo, kaj vse gre lahko pri naštetih jedeh narobe:

1 Gobe so lahko iz piksne

2 Celotna omaka je lahko iz vrečke

3 Krompir je lahko preveč ali premalo pečen

4 Krompir je lahko iz krompirjeve kaše (true story – Livada)

5 Meso z žara je lahko suho

6 Meso z žara je lahko slabe kvalitete (kitasto)

7 Lahko ni zraven kruha, ali pa je kruh suh ali drugače slabše kvalitete

8 Natakar je lahko vzvišen, sploh če ne nameravaš piti (ker si že bil na pijačkah)

9 Količina hrane…

Nič od tega ni šlo narobe v zlati ladjici. Meso je bilo žarjeno do perfekcije, omaka je bila iz gob, dejanjskih gobm zelenjava je bila na žaru ravno prav časa, da je ohranila vso sočnost in ni pridobila ožganinske grenkobe. Pri krompirju je bila pa edina težava ta, da je bil kruh preveč dober, da ga ne bi pojedel. Palačink nisem poizkusil, ker sem bil verjetno neprišteven, a slišim da so desetkrat boljše od Romeovih.

Postrežba:

1. Razen Zlate Ladjice

Včeraj je bil hecen večer, v Roži že tretjič zaporedoma niso opazili, da je lokal za dve osebi manj prazen – na račun pa sva čakala 20 minut… in to potem ko sva že rekla zanj. V istem stilu sva šla potem zaman čakat na postrežbo v Sirenin najljubši lokal, no tam imajo vsaj opravičilo da naju sploh niso postregli, saj so imeli vse mize polne (za razliko od Rože). No ampak obe gospodični, ki v Roži ne moreta biti dovolj hitri za vse, pa sta izredno simpatični, prijazni in dovolj čedni, da se jima pol odpusti, ne pa spet dovolj, da bi se za polurno čakanje dala napitnina. Ja je že tako, da se napitnina ne razume sama po sebi. Kaj pa hočemo konzumerji drugega kot ne dat napitnine?

2. Postrežba v Zlati ladjici – gostilni

Ko sva sedla in se namestila (in nič prej) se je takoj prikazal mlad energičen in prijazen natakar z menuji. Očitno je bil v življenju že tudi gost, ker se je zavedal, da vprašanje “kaj boste pili” še preden si človek ogleda menu pač ne more biti na mestu. Prvič – ker ponavadi nihče ni čisto odločen (razen zveztih pivopivcev) in drugič, ker ne gre vsaka pijača k vsaki hrani. Skratka, ko nama je predal menuje se je takoj umaknil in nama pustil čas, da si ogledava ponudbo. – Ta morda ni neskončno ogromna (pravzaprav je zelo majhna, a ne pozabimo, da smo pravzaprav v Pubu in ne gostilni – prav to pa človek ob izvrstni postrežbi popolnoma pozabi. Vrnil se jj ravno pravi čas, kajti kljub temu, da ni bilo treba listati po debeli knjižici, so čisto vse jedi v menuju delovale odlične in izbira ni bila enostavna. Skratka prišel je par sekund potem, ko sva se oba odločila kaj bova (sicer jaz menuja še nisem zaprl, ampak vseeno). Za pijačo naju ni nič spraševal. Ker sva dobro trenirana Slovenca in veva, da je pijača v gostilni pravzaprav obvezna, sva imela oba slabo vest – jaz se včasih zainatim in je kljub temu nisem naročil, moje srce pa je naročilo deci juica dva deci vode – the perfect insult za naše natakarske razmere. Tako ne bo zaslužil nič kaj dosti, nositi mora pa vseeno. Brez kančka nesramnosti, predrznosti, nadutosti, razočaranja ali sploh katerega koli dramatičnega občutja, ki smo ga vajeni pri postržni obrti ostalih slovenskih lokalov (vsaj večine) se je najin natakar nasmehnil in nama kalu prinesel vse za kar sva ga prosila.

Hrana – odlično 9,9

Postrežba – odlično 10

cene – postrežbi primerne (ena jed in palačinke ter 1 dcl juica – 18 celih nekaj EUR)

količina – zadovoljiva – prevelika za povprečno solatarko, premajhna za požeruhe – 9,2

lokacija – zelo dobra, razgled na grad in nebo in šuštarski most in mimobežne postave – 9,8

kava – pojma nimam, sem pozabil

Včasih je treba pred kavo (ali pa, kadar ne strežejo več toplih napitkov) kokakolo tudi kaj pojest, še zlasti, če tvoj najboljši prijatelj s katerim si cel dan nosil zaboje on pulil žeblje, odhaja dva dni kasneje. Odločil sem se, da ga bom, ko bova končala, odpeljal na odlično kosilo. Končala sva ob pol desetih zvečer, preden sva opravila vse kar se po celodnevnem fizičnem delu opravi, pa je bila ura že skoraj enajst. Hm… … nedelja, deset pred enajsto…? Sklenila sva, da greva v Sokola, bližji je od Narobetapa še vseeno bova dobila vsak kilo mesa in nekaj zabeljenega z ocvirki. Vem, vem, ob enajstih zvečer kuhinje ne delajo več. No prijazni natakar je obrazložil, da imajo samo še jedi na žlico, to pa seveda nikakor ni šlo. Jedla nisva cel dan nič! Zrezek, vsaj klobaso ter kaj v oblicah? Z oljem? Ne… Še najbolj solidno mesno jed sva si (v keratkem) lahko obetala v Romeu – goveji burito… Pa še kakšno palačinko.

Romeo me je prijetno presenetil, ker po novem drži svoje kuiharje v službi do dvanajstih – svoj čas si petnajst minut pred enajsto (ko so kuharji uradno zaključevali) izvedel, da ne pobirajo več naročil za hrano – to je bilo navadno potem, ko si na nesposobno postrežbo čakal več kot dvajset minut.

Tokrat je bilo drugače. Postregli so naju hitro, kljub mojim skrbem, da bi moral palačinke naročiti hkrati z ostalim, saj je čisto mogoče, da naročila za hrano nehajo pobirati ob pol dvanajstih, sva lepo naročila vse in tudi vse pojedla in to v prijetni spremljavi dance techna v zvoku in MtvDance-a v sliki. Bil sem sestradan, hrana je bila boljša kot ponavadi pa tudi sicer ne morem reči, da ni dovra. No od užitka sem poplesoval nad svojim krožnikom in se spraševal če je to namen neokusno glasne elektronske ritmične glasbe, danam pomaga – tistim, ki od užitka začnemo migati z zgornjim delom telesa, kot zamaknjeni v trans, Verjetno da ne. Ampak zakaj potem, zakaj!!! bum-ci bum-ci bum-ci… na ves glas. V južnoameriški restavraciji?

Skratka, postrežba je bila včeraj (v prazno nedeljo!) odlična, celo Kent niso edini cigareti, ki se jih dobi!!!! Hrana, težko rečem ali je bila res tako dobra, ali pa sem bil tako zelo lačen – slaba nikakor ni bila, res pa je, da bi v Sokolu jedle bolj konkretno, in to po približno isti če ne celo nižji ceni. Za mehiški fast food so cene absolutno pretirane, sploh, kadar ne strežejo zunaj, kjer bi lahko človek mislil da plačuje lokacijo na Ljubljanici – natakarice so bile v preteklosti velikokrat tečne in nervozne, ker niso zmogle količine gostov na vrtu – tako, da kakšnih strašnih nasmehov od njih nismo deležni. Natakarji (ki jih je skoraj več kot natakaric!) tudi niso najprijaznejši – no ta v nedeljo je bil vljuden in profesionalen!! – Ampak doslej je to bolj izjema kot pravilo. Če je človek prisiljen jesti v rdeči notranjosti mora vzeti v zakup disko brez plesišča, in to disko v devetdesetih nekje v Nemčiji.

moj včerajšnji račun je nanesel za dve pijačči (pivo in soda), dve jedi (goveji burito) in dve palačinki) okrog 37 evrov. Po mojem odločno preveč – kotr rečeno gre v resnici za mehiški fast-food!

Verjetno ne bom prav hitel nazaj – lokacija mi je bolj všeč v knafljevem prehodu, pa glasba tudi – za cene pa še povem…

Letos je bil to nekaj časa moj najljubši lokalček. Stole so imeli zunaj že zelo zgodaj spomladi, postrežba je izvrstna, razen nekaj letečih natakarjev/ic je osebje več ali manj stalno in nadvse prijazno. Z vodo sicer nekaj komplicirajo, a predvsem fantje za šankom, natakarice prinesejo tudi malo več vode, če jih lepo prosiš. Večinomaso punce zelo dobre volje in nasmejane, razen ene, ki pa se tudi, ko ni v najboljši koži, vseeno potrudi in se prav tako nasmehne. Na račun ni treba čakati, ker je za spremembo osebja dovolj, ozirom so dovolj pridni.

Težava pa je v tem, da so v svoji neomejeni modrosti oblikovalci lokala nastavili mize japonskega stila, katerih nizkost v kombinaciji z uniformno majioc natakrice priskrbi hormonski navdahnjenim mladeničem marsikdaj lep pogled v dekolte, ampak na žalost pa imajo verjetno za posledico tudi boleče hrbte ubogih natkaric in marsikater razbit kozarec. Mizice so tako nizke in majhne, da je postaviti štitri pijače nanje že cel podvig, hrbet usločiti s težkim pladnjem v rokah, zadeti rob mize in zraven pustiti dovolj prostora za pijače, ki jih s pladnja zloži – morda ni intelektualno zahtevno, ampak več stokrat na dan je pa kar fizični napor. (Ljudje, dajte kakšno napitnino prizadevnim in prijaznim, nikakor pa ne lenim in nesramnim…)

Kava? Kava je za moj okus najboljša v Ljubljani, sploh brez primerjave (to si zapišite za uho, da bomo imeli definirano, kakšen je moj okus – če bo nekdo izmed vas ugotovil, da je kava tam zanič, bo vedel, da imava dimaetralen okus itd.) – skratka kava je vredna svojih 1,50 EUR, zlasti z dobro postrežbo in simpatičnim nastopom natakaric/jev vred.

Koktejli so malo bolj brezvezni, ampak saj v resnici Ljubljančani nismo neki poznavalci, vsaj po tem sodeč, kaj vse človek vidi po lokalih ljudi piti. Whiskiji so pa pošteno ocenjeni glede na kvaliteto, inče hoče človek samo Jacka black label, joje sprazmerno poceni odnesel. Imajo tudi zanimivo zbirko vin, med drugim tudi kalifornijsko (tampa valley) – vendar vina še nisem poizkusil, sem pa poizkusil kokakolo, ki je prav takšna kot povsod drugod, samo dražja. Je pa res, da se vLjubljani vse večkrat dogaja, da strežejo samo še tisto nagravžnarijo od Coca-cola zero… (Kam bomo še prišli: brezalkoholno vino, kokakola brez sladkorja, majoneza brez maščobe, salame brez mesa… svašta res).

Lokacija: glede na to, da je lokal na Ljubljanski provizorični “promenadi” je ambient neverjetno umirjen in le polovičarsko “Ljubljansko snobovski” res je, da se skoraj vsakokrat najde nekdo, ki misli, da nam cigare dišijo in da je potem on pa res ves kul, ker kadi velik, debel falični simbol, ampak smo pa zunaj, tako da to ni večji problem. Najbolje se je pozicionirati na vrhu, pred vrati, saj tako razen enega zelo vztrajnega džankija (kralji ulice ali pa vsaj malo drobiža – drobiža!!!!??? – 1 EUR=240 SIT, to ni noben drobiž!) nismo deležni nadlegovanja s strani harmonikaškihcigančic in ostalih prosjakov.

Kar pa je najbolj važno, nismo direktno na promenadi, ampak smo od nje oddaljeni ravno toliko, da je pista še vedno v vidnem polju, hkrati, pa se lahko od nje popolnoma distanciramo.

Na žalost pa, ko se znoči prižgejo neonski “light-show”, ki zunanjo steno osvetljuje z vsemi vrstami plastičnih barv, tako se je takrat morda bolje usesti malo dlje od stene, ki lahko res stopi na živce.

V notranjosti imajo čez dan razpostavljene po vseh mizah razen na osrednji, znake – RESERVED, na srednji pa WELCOME – to je verjetno neka interier design finta, ker nihče nikoli ne pride sedet za te mize – do večera, ko se pa cela scena spremeni v kot za mečkanje , ali pa vsaj intenzivno snubljenje, zaljubljencev, za to poskrbi intimna osvetlitev in relativno velika razdalja med mizami in foteljčki.

Wc je majhen, a skoraj nikoli zaseden, nahaja se na vrstu notranjega stopnišča, pred njim pa je soliden umivalnik, z obvezno opremo – papirnatih brisačk – morda so puhalci zraka kaj bolj ekološki, so pa zagotovo precej manj uporabni. Pred umivalnikom je tudi ogromno zrcalo (make up!, mozolji…) – za Wcjem je odlična trgovina z izredno dragimi cunjami (vse kar sem pogledal je cca 500 EUR).

Na kratko – v fetiš najraje zaidem popoldne, ko je že malo sence dreves, pokramljam z natakarico (katera-koli že dela), popijem odlično kavo in uživam. Za izvrstno postrežbo sem pripravljen plačati tudi nekaj centov več (+obvezna napitnina, saj je treba lepo obnašanje pri strežnem osebju nagradit!).

Skratka, za postrežbodobijo 100% (prijazni nasmehi, hitri refleksi…), za okus kave 100%, za lokacijo 96% (vseeno prihaja eden od narkomanov), za notranjost 67% (temna in neprivlačna, a dam pike za originalnost, vendar jih odvzamem za wc), za ponudbo se težko odločim, je sicer kar raznolika in imajo več vrst viskija, amp’ak nekater pijače so pa malo preveč načičkane… Vsekakor manj kot 100% pa tudi originalna ni, ker imajo bogato ponudbo vseeno dobijo 96%.

V poletnem času je eden najbolj prijetnih prostorčkov v Stari Ljubljani prav gotovo kavarna Roža, zraven paninoteke, pred Šuštarskim mostom. Pred časom so končno znova postavili mizice nazaj k rečni strani ulice, in sedaj poleti, ko nas v centru tlači sopara, čez ljubljanico zaveje hladen vetrič in oplazi tudi goste lokala. Popoldne pade na te stolčke senca okoliških hiš, kar je prav tako plus.

In ko sem že ravno pri plusih, je postrežba odlična, bodisi mladi šef (ali šefov sin?), ki natančno ve, da so gostje lokala tam zato, da se imajo fino, in z rednimi gosti lokala reče kakšno besedo – pa ni nikoli preveč vsiljiv. Ostalo osebje se menja in ni redno, večinoma so kar prijazni, čeprav je nekako konec maja in prvi del avgusta delala kot natakarica neka gospodična, ki ni imela ravno najboljšega spomina, prav tako je ni odlikovala velika hitrost, bodisi pri opažanju novo prispelih gostov, ali pa pri postrežbi naročil. Bila pa je dobrovoljna in to je glavna odlika natakarjev pri Roži – niso narejeno prijazni, niso tečni, niso nesramni ali jezikavi – so preprosto prijazni, in večinoma profesionalno opravijo svoje delo, če pa kakšno naročilo pozabijo, so pa dovolj fer, da pridejo še enkrat vprašat, raje kot bi samozavestno prinesli nekaj čisto napačnega.

GLAVNI PLUS lokala kar se mene tiče, pa je normalen odnos osebja do človeške žeje. Pri kavi se pri nas na balkanu pije voda, za vodo že zgodovinski ni treba reči, pa ti jo ob kavi prinesejo. Na zahodu tega ni, Slovenija pa poizkuša biti zahodna, zato človeku v lokalih poizkušajo prinesti čim manjši pljunek vode, da bi ja naročil tisto nagravžno v plastičnih steklenicah. Jok, to pa ne! V roži so mi še do nedavnega prinesli tudi pol litra vode z ledom, in (pozor!) celo limono – pravi top gun koktejl. No to se je v zadnjem času spremenilo, sumim, da zato, ker je obiska vedno več, število kozarcev za pivo pa vedno isto, a še vedno brez težav dobiš novo, ko si znova žejen.

Kava? Ni najboljša, gotovo pa ni res zanič, če jo pijemo počasi (in tako se kava pije!) je popolnoma prijetna zlasti s slastnim nikotinskim dimom.

Na meni so dodali bezgov sok (1EUR) in melonin sok… oboje je odlično, prav tako pa je odlična travarica, ki jo v zadnjem času zanemarjamo. Imajo tudi tomato sendviče (se jih spomnite iz druge pomoči?)

Prijeten je tudi promet mimo tega odlično pozicioniranega lokala – ravno prav ljudi gre mimo, da lahko srečamo koga, ki ga že dolgo nismo videli, ob ograji na reko pa smo ravno dovolj daleč, da lahko tudi ne spremljamo prometa.

Glasba je nevsiljiva, in je ponekod celo ni, kar je v šumotu mesta odlično! Razlega se iz notranjosti, in kdor je želi slišati več, se pač premakne bliže vrat, v odlično stransko uličico, ki je prijetna tudi za malo bolj umirjen pogovor, skrit v zavetje.

Notranjost so pred kakšnim letom dni prenovili v precej “fancy” stilu. Prostor so precej povečali in mu vdihnili nekaj malomeščanskega občutka tako značilnega za Ljubljančane. Precej prijeten občutek je za tiste, ki gremo v mesto tudi zato, da spoznamo še koga novega je zabavno tudi dejastvo, da je WC unisex (Ally Mcbeal much?) seveda je vsa zadeva manj zabavna za sramežljive, ki nočejo, da njihova opravila poslušajo tudi pripadniki nasprotnega spola, je pa res, da sta le redko dva hkrati v WCju – meni se je zgodilo enkrat in še takrat pri umivalnikih (izmenjan prijazen neškodljiv, malo sramežljiv nasmeh – sploh je bilo zelo simpatično)

Skratka, za postrežbo zaenkrat dobijo 98% (hočem pol litra vode in dobre vse natakarje ne le večino), za okus kave 73%, za lokacijo 100%, za notranjost 87% (prijetna a malo kičasta – ima pa zelo udobna sedišča), za ponudbo se težko odločim, všeč mi je, da imajo sveže ideje in da ne poizkušajo ljudi prepričevati, da so mint koktejli po novem prava pijača (celo moška pijača), na ponudbi imajoGuinessa – kar je super, vendar je v piksni – kar ni fajn… Vsekakor več ko 80 in manj kot 100% – realno, glede na trenutno stanje v Ljubljani, pa kar okrog 90%.

V celoti torej relativnih 100% (glej ekstra dolgi komentar)

Strašno rad posedam po kavah, v družbi in klepetu, ali pa sam in opazujem svet okoli sebe, morda berem knjigo, klepetam z osebjem… Skratka, običaj pitja kave mi je blizu in zelo pomemben.

Ampak, ni vedno vse tako zelo lepo, včasih je človek žejen in bi spil kozarec vode, pa je to proti “programski politiki lokala”, včasih dobi kavo predse s takšno ihto, da ga mine vsako ceselje posedat. Včasih ga moti bližina sosednje mize, kjer nekdo spet kadi tiste ogabno smrdeče cigare…

Sklenil sem, da bom sistematično obdelal lokale in z vami delil svoje izkušnje in svoje mnenje. Pri tem bom pozoren na naslednje faktorje:

- ponudba (kako bogata, domiselna…)

- kvaliteta postreženega (ponavadi bo kava z mlekom)

- kvaliteto postrežbe (s prijaznostjo na prvem mestu, saj sem prišel vendar uživat!)

- okolje (od jakosti glasbe do osvetljave)

in še razne reči, ki se bodo sproti prikradle v sliko “kave z mlekom”, kjer je glavna motivacija dobra volja in prijetna izkušnja.

Pa poizkusimo…